Delitev kmetijstva glede na intenzivnost proizvodnje je osnovana na količini vloženega dela, sredstvih in dobičku. Za intenzivno kmetijstvo so značilni temeljita obdelava, veliko vloženega dela in sredstev ter velik dobiček. Kljub temu pa {pridelava riža;V Aziji sicer pridelajo daleč največ riža na svetu, vendar pridelka skorajda ne izvažajo, ker ga porabijo za prehrano domačega prebivalstva.} na intenzivno ročno obdelanih poljih v monsunski Aziji ne spada v to kategorijo, saj zaradi majhnih parcel pridelan riž komaj zadostuje za prehrano posamezne družine. Intenzivno kmetijstvo je praviloma značilno za gospodarsko zelo razvite države. Na drugi strani je ekstenzivno kmetijstvo, ki se pojavlja predvsem v manj razvitih državah (na primer nomadska živinoreja v Srednji Aziji), zanj pa je značilno, da so v pridelavo vložena sredstva majhna, obdelava je manj temeljita in dobiček je majhen. Obstajajo tudi izjeme, ki se kažejo na primeru žitnega poljedelstva v Severni Ameriki in Vzhodni Evropi, kjer žito pridelujejo na ogromnih površinah, kar jim kljub ekstenzivni pridelavi zagotavlja velike količine pridelka in velik dobiček.

Kmetijstvo glede na namen (komu je pridelek namenjen) delimo na samooskrbno in tržno. Samooskrbno kmetijstvo je namenjeno predvsem za domačo družinsko porabo pridelovalca, medtem ko so pridelki tržnega kmetijstva namenjeni prodaji na tržišču. Samooskrbno kmetijstvo je še vedno prevladujoče v manj razvitih državah, včasih je prevladovalo tudi pri nas. Obstajajo tudi izjeme, kot je ekstenzivno komercialno poljedelstvo v Severni Ameriki in Vzhodni Evropi. Tam žito pridelujejo na ogromnih površinah, kar jim kljub ekstenzivni pridelavi zagotavlja velike količine pridelka in velik dobiček.

Kmetijstvo glede na gojene kulture delimo na monokulturno in polikulturno. Za monokulturno kmetijstvo je značilna pridelava ene kulturne rastline (na primer pšenica, banane, kava in drugo) ali reja ene vrste živali (na primer ovčerejske farme v Avstraliji) na prostranih zemljiščih. Taka vrsta kmetijstva je posebej značilna za plantaže tropskega pasu. Problem monokulturnega kmetijstva je njegova velika ranljivost. Vremenske ujme, rastlinske bolezni ali škodljivci lahko uničijo celoten pridelek, poleg tega je monokulturno kmetijstvo močno odvisno od nihanja cen pridelkov na svetovnem trgu, zato lahko pridelovalci ostanejo brez dobička.

Delitev kmetijstva na tradicionalno in sodobno je vezana predvsem na širše družbene razmere posameznega območja. Tradicionalno kmetijstvo je ponavadi ekstenzivno, polikulturno in samooskrbno, zanj pa je značilno ročno obdelovanje zemljišč. Sodobno kmetijstvo je v večini primerov intenzivno, razen na izjemno obsežnih območjih v Vzhodni Evropi in Severni Ameriki, kjer je obdelava ekstenzivna. Za večje donose in enostavnejše obdelovanje se uporabljajo sodobna agrotehnična in agrokemična sredstva. Med agrotehnična spada vsa kmetijska mehanizacija (traktorji, kombajni, obračalniki in drugo), med agrokemična pa kemični insekticidi za uničevanje mrčesa, pesticidi za uničevanje plevela in umetna gnojila. Sodobno kmetijstvo se od tradicionalnega loči tudi v tem, da je večinoma tržno usmerjeno, monokulturno in specializirano.