Prebivalstvo

Po Kolumbovem prihodu so se v Severno Ameriko priseljevali predvsem Angleži in Francozi, na jug tudi Španci. Načrtno državno osvajanje tujih "praznih oziroma nikogaršnjih" ozemelj, imenovano kolonizacija, je potekalo od vzhoda proti zahodu; skrajni zahod (Tihooceansko obalo) so priseljenci gosteje poselili šele v času nebrzdanega pohlepa po zlatu in njegovem mrzličnem iskanju - zlate mrzlice, po letu 1850.

Prvotne prebivalce Severne Amerike so evropski priseljenci poimenovali Indijanci. Njihov položaj se je zaradi brezsramnega pobijanja, neodpornosti na bolezni, ki so jih prinesli Evropejci, nasilnih preselitev in preganjanja močno poslabšal; število se je ves čas zmanjševalo. V Severni Ameriki živi še okrog 3,8 milijona Indijancev (1 % prebivalstva Severne Amerike), od tega 2,9 milijona v ZDA in 900.000 v {Kanadi;Odnos države Kanade do staroselcev je bil v primerjavi z drugimi državami boljši. Po razsodbi Vrhovnega sodišča leta 1973 so jim priznali pravico do zemlje. Od tedaj so z različnimi zakoni uredili vračanje zemlje, izplačilo denarnih odškodnin in jim dovolili lokalno samoupravo. Tak primer je ozemlje Nunavut, kjer živi večinsko Inuitsko prebivalstvo; nekdaj imenovano Eskimi.}. Približno tretjina jih živi v indijanskih rezervatih, razpršenih po celini. Se pa v zadnjem času ob popisih prebivalstva vse več ljudi odloča biti Indijanec (»American Indian«, »Alaska native«, »First nation«, »Inuits«). Izraz Eskimi se za Inuite opušča, ker je s pomenom "jedci mesa" žaljiv. Verjetno tudi Slovencem ne bi bilo všeč, če bi jih imenovali Žgancežrci.

V 17. stoletju so Evropski priseljenci za prisilno delovno silo v rudnikih in na plantažah iz Afrike pripeljali več milijonov {sužnjev;Ena izmed filmskih upodobitev je leta 1997 posneti filmu Amistad, režiserja Stevena Spielberga. O življenju temnopoltih sužnjev je pisala tudi pisateljica Harriet Beecher Stowe v Koči strica Toma.}. Suženjstvo so v ZDA sicer uradno odpravili po koncu državljanske vojne (1865), vendar so rasni predsodki in slabši položaj temnopoltih še dolgo ostali del vsakdana. Njihova {enakopravnost;Eden izmed največjih borcev za pravice temnopoltih prebivalcev v ZDA je bil Martin Luther King, ki je za svoje delo v obliki nenasilnega boja za pravice temnopoltih leta 1964 prejel Nobelovo nagrado za mir. Zaradi svojega delovanja so ves čas pritiskali nanj. V atentatu, aprila 1968 v Memphisu, je bil ubit.} je tudi v današnjem času ponekod kršena.

V 20. stoletju se je priseljevanje iz Evrope zmanjšalo, prevladovati pa so začeli priseljenci iz Azije, Srednje in Južne Amerike, ki predstavljajo približno petino prebivalcev Severne Amerike.

Prebivalstvene značilnosti ZDA in Kanade se razlikujejo. V ZDA poteka amerikanizacija, to je stapljanja priseljencev v družbo, sprejemanja navad, norm in jezika v novi domovini. Zato ZDA imenujemo tudi »prebivalstveni talilni lonec«. Sestava prebivalstva v ZDA po barvi kože je raznovrstna. Največja skupina so belopolti (evroameričani) s približno 78 %, temnopoltih (afroameričani) je približno 13 % in rumenopoltih približno 5 %. Preostali so mešano prebivalstvo (mulati, mestici). Med ljudmi je še vedno navzoče rasno razlikovanje, ki se je včasih kazalo v ločenih šolah, danes pa ga je mogoče opaziti predvsem v {getoizaciji;Geto je mestna četrt, kjer živijo pripadniki ene narodnosti, rase ali jezikovne skupine. Tak primer so kitajske mestne četrti v različnih mestih ter temnopolti Bronx in italijanska Mala Italija v New Yorku. Problematiko življenja tamkajšnjih prebivalcev je na zanimiv način obravnaval tudi film Nevarna srca iz leta 1995.} mestnih četrti.

Sestavi iz črk poimenovanje ameriških staroselcev.

<NAZAJ

>NAPREJ99/177