Glede na oblike in izhodišče nastanka ločimo več skupin tipografskih črkovnih vrst (pisav):
• črke s serifi (z različno oblikovanimi zaključki),
• črke brez serifov (sans serif, brez zaključkov).
Posamezna črka je izdelana v več različicah, ki skupaj tvorijo družino pisave. Običajno je to: pokončna (normalna), ležeča (kurzivna, italic), polkrepka in krepka (odebeljena) pisava.
Pri tiskanih sporočilih je bolje uporabiti večjo in serifno pisavo, ki ravno zaradi zaključkov deluje bolj povezano in jo je lažje brati. Kadar pa je besedilo drobno, je lažje brati majhno neserifno pisavo. Na zaslonu je lažje berljiva in jasnejša pisava brez serifov.
Tipografski oblikovalec pri oblikovanju črke sledi značilnostim njenega značaja (višina male črke, serifi, prehodi, loki, zožitve, odebelitve ...).
|
Karakter črk |
Oblikovanje tiskanega sporočila je zahtevna naloga, saj mora vsebovati tipografijo, ki je jasna, nazorna in človeku prijazna komunikacija.
Tipografija, ki povzroča težave pri branju, moti oko, je slaba. Bralca odvrača od branja, saj v njem povzroča negativne občutke. Najvišja vrednota tipografije je njena čitljivost.
Kot je tipografija pomembna v oblikovanju tiskovin, jo grafični oblikovalci s posebno pozornostjo vključujejo tudi v oblikovanje celostne grafične podobe nekega podjetja, organizacije. Osebni znak podjetja ali ustanove - logotip -, mora biti prepoznaven skupaj z izbrano tipografijo. Črke oziroma pisave so nemalokrat izziv in sredstvo izražanja umetnikov v njihovih likovnih delih. Lahko zavzemajo le del umetnine ali pa je že sama črka umetniško delo.
|
Primer Googlove tipografije |
Črke oziroma pisave so nemalokrat izziv in sredstvo izražanja umetnikov v svojih likovnih delih. Lahko zavzemajo le del umetnine ali pa je že sama črka umetniško delo.
|
Robert Indiana, Love, 1966-1998, barvni aluminij |