FRANCE PREŠEREN: UVOD H KRSTU PRI SAVICI

France Prešeren: Uvod h Krstu pri Savici

Valjhún¹, sin Kájtimára, boj krvavi
že dolgo bije za kršansko vero,
z Avreljam Droh² se več mu v bran ne stavi;

končano njuno je in marsik'téro
življenje, kri po Kranji, Korotani
prelita napolnila bi jezéro.

Gnijó po polju v bojih pokončáni
trum srčni vójvodi, in njih vojšaki,
sam Črtomír se z majhnim tropom brani.

Bojuje se narmlajši med junaki
za vero staršov, lepo bog'njo Živo³,
za črte, za bogove nad oblaki.

On z njimi, ki še tŕd'jo vero krivo,
beži tja v Bohinj, v Bistriško dolino,
v trdnjavo zidano na skalo sivo.

Še dan današnji vidiš razvalino,
ki Ajdovski se gradec imenuje,
v nji gledaš Črtomírovo lastnino.

Devetkrat veči množ'ca jih obsuje,
in zveste straže krog in krog postavi,
odvzame up jim vse pomóči tuje;

visoke odre tamkej si napravi,
zidove podkopuje, vrata seka;
ne polasti se njih, ki so v trdnjavi.

Šest mescev moči tla krvava reka,
Slovenec že mori Slovenca, brata -
kakó strašna slepota je človeka!

Ko niso meč, sekira in lopata
jih mogle, lakota nepremagljiva
pretí odpreti grada trdna vrata.

Dalj Črtomír jim reve ne zakriva,
besede té tovar'šem reče zbranim:
»Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva.

Le malo vam jedila, bratje! hranim
branili smo se dolgo brez podpore,
kdor hoče se podati, mu ne branim;

kdor hoče vas dočákat' temne zore,
neprôste dni živet' nočém enake,
ne branim mu, al jutra čákat' more.

S seboj povabim druge vas junake,
vas, k'terih rama se ukloníti noče;
temna je noč, in stresa grom oblake;

sovražnik se podal bo v svoje koče,
le majhen prostor je tje do gošave;
to noč nam jo doseči je mogoče.

Narveč sveta otrokam sliši Slave,
tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi
si prosti vól'jo vero in postave.

Ak pa naklonijo nam smrt bogovi,
manj strašna noč je v črne zemlje krili,
ko so pod svetlim soncam sužni dnovi!«

Ne zapusti noben ga v ti sili,
molčé orožje svoje vsak si vzame,
strahljivca v celem ni števili;

al komej vrata so odprta, vnáme
se strašen boj, ne boj, mesarsko klanje:
Valjhún tam s celo jih močjó objame.

Tud' on se je zanésel na njih spanje,
prelesti mislil je obzidje grada,
in ponevedoma planiti nanje.

Ko svojo moč najbolj vihar razklada,
okrog vrat straža na pomoč zavpije,
in vstane šum, de mož za možem pada.

Ko se neúrnik o povodnji vlije,
iz hriba strmega v doline plane,
z derečimi valóvami ovije,

kar se mu zoper stavi, se ne ugane,
in ne počije préd, da jez omaga;
tak vrže se Valjhun na nekristjane.

Ne jenja préd, dokler ni zadnja sraga
krvi prelita, dokler njih kdo sope,
ki jim bila je vera čez vse draga.

Ko zor zasije in mrličov trope,
ležé, k' ob ajde žetvi, al pšenice
po njivah tam ležé snopovja kope.

Leži kristjanov več od polovice,
med njimi, ki so padli za malike,
Valjhún zastonj tam išče mlado lice,
njega, ki kriv moritve je velike.


Opombe:

1 Valjhun, latinsko imenovan Valhunus in Valdungus, je bil koroški vojvoda in preganjalec poganov. Že njegov oče Kajtimár (Chetimarus)si je prizadeval razširiti krščansko vero na Kranjskem. Slovenci pa so se trdno držali stare vere in preganjali kristjane, posebno še misijonarje (poglej v Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske, v sedmo knjigo, drugo poglavje).

2 Avrelij in Droh (Aurelius, Drohus), poglavarja poganov.

3 Živa, bógnja ljubezni, slovenska Venera.

Kranja ali v Kranji – poimenovanje za Kranjsko

Korotani – poimenovanje za Karantanijo

vajvodi – vladarji

črte – črti so slovanski zli duhovi

zore – zora, svetloba pred sončnim vzhodom; zarja

otrokam Slave – Slovanom

sliši (otrokom sliši Slave) – največ sveta pripada (prevod iz nem. gehören)

neurnik – hudournik

sraga – kaplja

zor – glej besedo zore

ki so padli za malike – ki so padli za svojega boga, malik je podoba boga, kip