Slovenci (70.000–80.000) živijo v Italiji na Tržaškem, Goriškem, v Beneški Sloveniji in Reziji. Slovenska manjšina je ravno v Italiji najštevilčnejša in formalno/uradno najbolj zaščitena z Zakonom o zaščiti slovenske manjšine v Italiji. Pravice so najbolj uveljavljene na Tržaškem in Beneškem, saj imajo tam slovenske osnovne in srednje šole, medije in kulturne ustanove, torej je slovenščina enako uveljavljena kot na preostalih območjih, kjer živijo Slovenci.

Slovenci uživajo v Republiki Avstriji status narodne manjšine v zveznih deželah Koroški in Štajerski. Na Koroškem naj bi jih bilo 20.000-30.000, na Štajerskem približno 1.500. Temeljni pravni akt, ki ščiti pravico slovenske manjšine, je 7. člen avstrijske državne pogodbe. Na avstrijskem Koroškem se lahko pripadniki slovenske manjšine izobražujejo v dvojezičnih vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Za ohranjanje slovenskega jezika in kulture skrbijo številne kulturne ustanove in društva, imajo svoje časopise in oddajo v slovenščini na programu državne televizije. Na avstrijskem Štajerskem je začela manjšina svoje pravice dejavneje uveljavljati šele v zadnjem obdobju, ko se je kot kulturno središče uveljavila Pavlova hiša.

Slovenski zamejci na Madžarskem – teh je približno 3000 – so naseljeni do reke Rabe na severu, od tod tudi ime pokrajine Porabje in pripadnikov porabski Slovenci. Porabski Slovenci so dobro organizirani, vendar je območje, na katerem živijo, gospodarsko slabo razvito. Položaj slovenske manjšine se je v zadnjih dveh desetletjih močno izboljšal, vendar še vedno nima zagotovljenih nekaterih pravic. V javnosti se v preteklosti slovenščina ni uporabljala, od 90. let 20. stoletja pa izhaja slovenski časopis v porabskem narečju, Porabski Slovenci imajo tudi svoj radijski program, slovenščine pa se učenci lahko učijo tudi v dvojezičnih vrtcih in šolah.

Približno 3500 pripadnikov slovenske avtohtone narodne skupnosti je naseljenih ob meji z Republiko Slovenijo (severna Istra, reško zaledje, Gorski kotar, Medžimurje). Njihove manjšinske pravice so slabo urejene.

Ponekod se znanje slovenščine in povezanost Slovencev izgubljata, slovenščino pa govorijo le v družinskem krogu ali v kulturnih društvih. Drugod se je z vstopom Slovenije v Evropsko unijo vloga slovenščine še okrepila. V dvojezične vrtce in šole s slovenskim učnim jezikom vpisujejo svoje otroke tudi pripadniki večinskega naroda.

Za ponazoritev, kako so pravice po območjih raznoliko urejene, lahko primerjamo tržaško pokrajino s središčem v Trstu in Kanalsko dolino. Slovenci so v tržaški pokrajini gosto poseljeni in predstavljajo 15 % prebivalstva. Imajo pravico do rabe slovenščine v javnosti. Imajo številne slovenske vrtce in slovenske osnovne, nižje srednje in višje srednje šole,  kjer je italijanščina le učni predmet. Na tržaški univerzi je mogoče študirati tudi slovenski jezik in književnost. Slovenci se povezujejo v društva, združenja, ustanavljajo ustanove, tiskajo svoje časopise in revije, obiskujejo slovensko gledališče ipd.

V Kanalski dolini je slovenščina prisotna zaradi potreb turizma in trgovine. Imajo glasbeno šolo, svoje glasilo, slovenščino se učijo na tečajih, kljub temu pa je raba slovenščine omejena le na nekatere javne položaje.