Povzetek

Vsaki besedi lahko določimo, v katero skupino besed spada. Uvrstimo jo lahko med samostalnike, pridevnike, glagole, prislove, zaimke, števnike, predloge, veznike, členke ali medmete.

Členki so besede, s katerimi avtor izraža svoje mnenje/sodbo (tudi, že, še, šele, le, samo, komaj, celo), delno ali popolno prepričanje (menda, morda, mogoče, baje, gotovo, seveda), pritrjevanje (da) ali zanikanje (ne). Po njih se ne moremo vprašati, prav tako jim ne moremo spreminjati oblike, lahko pa jih nadomestimo s celim stavkom. Lahko tudi spremenijo mesto v stavku; v tem primeru se spremeni pomen celotnega stavka.

Nekatere členke lahko med sabo zamenjamo, saj so v sopomenskem razmerju (komaj – le), nekateri pa imajo nasproten pomen (šele – že).

Medmeti so besede, s katerimi posnemamo zvoke ali naravne glasove, izražamo svoje razpoloženje/občutke ali velevamo. Na podlagi tega ločimo posnemovalne, razpoloženjske in velelne medmete.

Medmetom ne moremo spreminjati oblike, prav tako se po njih najpogosteje ne moremo vprašati. Pri pisanju so od ostalega dela povedi ločeni z vejico (če se po njih ne moremo vprašati) ali pa vejice ni (če se po njih lahko vprašamo z vprašalnico za stavčni člen). Pri govorjenju jih od ostalega dela povedi ločimo s premorom.