Ko so ljudje to videli, so zagnali svetemu Henriku na čast takšen trušč, da niti grmenja ne bi bili mogli slišati. Po naključju pa je stal v bližini neki Florentinec, ki je Martellina prav dobro poznal, a ga poprej, ko so ga privedli, ni spoznal, ker je bil hudo spačen. Ko ga je ugledal spet vzravnanega in ga prepoznal, se je začel smejati in govoriti:

»Gospod ga oplazi! Kdo bi ne bil verjel, da je zares hrom, če ga je videl prej, kako prihaja?«

Te besede so slišali nekateri Trevisani in so takoj vprašali: »Kako? Mar ta človek ni bil hrom?«

Florentinec jim je odgovoril: »Bog varuj; vedno je bil raven kakor kdorkoli izmed nas; videli ste pa, da ume kakor nihče drug uganjati burke in se pretvarjati v katerokoli podobo.«

Ko so ljudje to slišali, jim je bilo dovolj; udrli so siloma naprej in začeli vpiti:

»Zgrabite tega izdajalca in zasramovalca boga in svetnikov, ki je prišel sem kot hromec, dasi je zdrav, samo da bi se rogal našemu svetniku in nam.« Ko so to rekli, so ga pograbili, ga potegnili z njegovega mesta, prijeli za lase, mu strgali obleko s telesa in ga začeli obdelovati s pestmi in brcami; revežu se je zdelo, da ni nikogar, ki se ne bi s tem podvizal.

Npr.: Martellina so ljudje spustili, ker so se morali umakniti stražnikom, ki so prišli aretirat domnevnega tatu.