Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Simon Jenko: Tilka

Preberi, ali je bilo tvoje predvidevanje pravilno. Manj znane besede so obarvane in razložene.

Hudi oblaki dima so se {jeli;začeli} dvigati iz Tilkovih ust. {Dasiravno;čeprav} je usta odpiral tako pogosto in na široko, da bi bil gotovo ves dim lahko se dvigal iz ust proti visokim nebesom, je vendar pogostni Tilkov kašelj naznanjeval, da ga je nekaj svojo pot zgrešilo. Tudi kihnilo se je Tilku včasih. To je dobro znamenje, si je on mislil, ker to, pravijo, je gotovo znamenje, da se zgodi, na kar človek misli.

Tako v čutu {dovršenega;izpopolnjenega, popolnega} možaka koraka Tilka naprej; vogle rute, ki jih je v vasi skril, zopet pokaže iz žepa in slamnik bolj na stran glave pomakne. Še enkrat se {pazno;pazljivo} ozre na obe strani po cesti, in nikjer ni žive duše čutiti. Pripogne se in pobere kamen. Če zadenem ta hrast, si misli sam pri sebi, pa mi bo vse po sreči steklo. Nameri na debelo drevo, katero si je za tarčo izbral, pa v tem hipu mu zobje popustijo pipo in roka, ki hiti pipo lovit, je kamen zanesla daleč od zaznamovanega hrasta.

Zdaj nič ne velja, pravi Tilka, zdaj pa, če onega-le {v treh bartih;trikart} zadenem (zbere si drug hrast), pa bom dobro opravil. Vrže, pa zgrešil je drevo; še enkrat, pa zopet ga ne zadene. Medtem se je hrastu že tako približal, da mu roka ni mogla več zanesti. Vrže kamen vanj, da votlo zagrmi, ga pobere še in še in ga buta ob hrast. To ga nekoliko pomiri, {akoravno;čeprav} mu vest očita, da bi bil moral zmeraj na enem mestu ostati. Vendar {znovega;ponovnega} vedeževanja pričenjati noče, pregovarja se, da je to tako prazna in če bi le utegnilo kaj pomeniti, je pa v tretje vendar zadel drevo in potem še večkrat zaporedoma.

Gozd se začne bolj svetiti in na prijaznem griču ne več daleč se pokaže {P–;Črka P– označuje vas Praše oz. Podrečo, to je rojstni kraj Simona Jenka.}ška cerkev. Neznana moč je morala biti v tem pogledu, ker Tilkova pipa se ga tako zaboji, da se, čeravno tobak še ni do dna pogorel, vendar zdajci

skrije v žep. Ta zgled boječnosti posname tudi ruta, ki je le po {hosti;gozdu} imela toliko {srčnosti;poguma, odločnosti}, gledati iz žepa.

Tilka strese tobak, kar ga je bilo še v žepu, po travi, pogleda še enkrat materini dvajsetici, ju dene potem vsako v en žep in koraka proti P–.  Včasih se ukrade roka iz žepa, kjer je dvajsetico stiskala, in poteguje kvišku hlače, ki vendar svojeglavo kmalu niže zlezejo. Kolikor bolj se Tilka približuje P–, toliko tesneje mu je pri srcu in dasiravno si takrat, kadar {si je svest;ima v zavesti, si misli}, da ga nihče ne {čuje;sliši}, poskuša z žvižganjem ali celo s petjem srčnost dajati, se vendar na njegovem globokem dihanju pozna, da ta pripomoček ni tako gotov zoper boječnost kakor orehove lupine zoper nahod.

Pahovčeva hiša stoji poleg ceste, nji nasproti {pod;skedenj}, za podom se razprostira vrt. »Jaz imam o važni reči z vami govoriti,« si ponavlja Tilka in stopi za pod, da bi se pripravil za zadnjo odločno {stopinjo;korak}. Pogostoma kuka iz svojega zatišja proti {veži;prostorom za vhodnimi vrati}, od koder se govorica sliši. Precej priletna ženska, da se ne zlažem, Tilku namenjena nevesta, ga je s praga že nekatere krati zapazila, ko se je po malem pokazoval. Tilka že hoče stopiti proti hiši, kar se njegova nevesta zopet prikaže na pragu, in njega videti, z veselim krohotom skoči nazaj v vežo. Tilka obstoji in le nekatere njenih besedi ujame: »En tuk neumen – široke hlače« – to so bile besede, ki Tilku kri v lice prisilijo. Ne posluša dalje, ne stoji, ampak beži po poti, od koder je prišel. Ne sliši {združenega;skupnega} smeha Pahovca, njegove žene in hčere, ki s praga gledajo za njim in se za {lakotnice;mesto na trebuhu med rebri in kolki} prijemajo. »Neumen – široke hlače« – te besede mu brenčijo po ušesih in ga podé kot zdraženi sršeni vedno dalje od Pahovčeve hiše.

Jaz nimam drugega {pristaviti;dodati} kakor besede starega Rimljana, da namreč »in magnis voluisse sat est«, ali kakor je Tilka pozneje včasih to poslovenil: Za en las je manjkalo, pa bi se bil oženil!
(Odlomek)

<NAZAJ
>NAPREJ387/547