ŽUPNIK: Razglasili so me za {krvoločnika;okrutnež, brezobzirnež} in okrutneža, ki pohódi, kar mu je na poti, in se ne méni za jok trpečih. Mnogokdaj nimam, da bi dal beraču, ki me sreča na cesti. Toliko jih je, ki jedo moj kruh, da ga sebi {skópo;drobno, malo} režem. Povedal pa sem vam to reč {zategadelj;zato}, da vam povem še nadalje: nikomur, ki jé moj kruh, ne gledam na usta, če se je pokrižal, preden je ugriznil; ne vprašam ga za grehe, ne gonim ga v cerkev. Ali eno je potrebno in je ukaz: da pokaže name, kadar ga vprašajo, kdo mu je gospodar.

JERMAN: Očitno je tedaj: hlapčuj, pa boš {napojèn in nasičen;napit in sit} in postelja ti bo postlana!

ŽUPNIK: Mnogo je gospodarjev, ki niso mojih misli. Tam nekje v hribih ─ na Goličavi, se mi zdi ─ tam je župnik, ki gleda ob {blagoslovu;obredna prošnja za božjo naklonjenost} izpod {monštrance;posoda za spravljanje hostije}, če je učitelj pokleknil; in {durce tabernaklja;vratca omarice na oltarju, v kateri so shranjene hostije} so mu ogledalo, da vidi, če se je ob darovanju pokrižal.

JERMAN: Počastili ste me, da ste prišli v to mojo siromašno izbo; ali rad bi vedel, čemu te zgodbe.
ŽUPNIK: Vi niste podobni tistim, ki so pocépali na kolena, ko so se tla zamajala; moški ste in pošteni, rad bi vam roko dal v prijaznosti; in toplejše bi jo stisnil nego spolzke roké tistih, ki jih molé naproti. Zato sem vam razložil, kako malo je potrebo, da ... da prestopite ta plitki jarek med nama.
JERMAN: Nič drugega torej {nego;kot} skriti in zatajiti to malo, kar je razuma v glavi, in to malo, kar je poguma v srcu?
ŽUPNIK: Prepričanje, naziranje, mišljenje, vera in kolikor je še teh besed ─ ne vprašam vas zanje. Kajti ena beseda je, ki je živa in vsem razumljiva: oblast. Živa je od vekomaj, vseh besed prva in zadnja. Pokôri se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olepšava. Kdor se ravná po tej zapovedi, mu bodo grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen. ─ Prišel sem, da vam to povem, preden se vam izpolni sodba, ki jo sami