Naloge

Kakor vsako jutro, tako sem tudi petnajstega maja ob sončnem vzhodu na skrivaj skočil iz postelje, da bi opazoval majhna sonca v biserih na mojih listih. Bilo je zlato jutro, kakor pravimo. In v tem zlatem jutru sem takoj opazil, da se je list, ki je samo s konico gledal izpod motnega stekla, stresal v rahlih neenakomernih sunkih. Vsi drugi so mirovali v soncu. Vznemiril sem se. Če bi zapihal piš, bi se zazibali vsi, sem sklepal. Kaj je vzrok, je rinilo vprašanje vame. Popolnoma sem pozabil, da sem se predčasno dvignil iz postelje. Spenjal sem se kvišku in zvijal vrat na vse načine, da bi lahko ogledal ves list in odkril vzroke njegovega nemira. Bil sem tako zamaknjen, da nisem slišal, kdaj so se odprla vrata. Vstopil je ječar Cesare, mi položil roko na ramo in skoraj proseče dejal, naj ležem.

S Cesarjem sva imela svoje račune. Živela sva v kombinaciji, kakor smo takrat rekli v ječi. Ko so mi od doma poslali velik kos sira, sem prosil Cesarja, naj mi ga razreže. Cesare se je nasmehnil in odnesel sir. Vrnil se je šele po dobri uri. Ves kos mi je razrezal na drobne kocke. Tega sem bil kar nekam vesel. Takoj sem sedel na posteljo in začel preganjati neskončni dolgčas s tem, da sem skušal kocke spet sestaviti v kos. Mučil sem se vse popoldne – in ko sem proti večeru spravil kocko h kocki, je manjkala približno polovica kosa iz sredine.

Že ko sem se popoldne ukvarjal s tem delom, je Cesare večkrat pogledal skozi okence. Ko sem pa stvar uredil in je sredi moje postelje zevala velika luknja v kosu sira, je odprl vrata in me vprašal, kaj počnem.

»O, nič,« sem dejal, »samo čudim se, ker nisem vedel, da ima pri vas sir iste lastnosti kot kafra: če pride na zrak, skopni.«

Cesare je nekoliko pomolčal, potem pa je vprašal:

»Ali me boste ovadili?«

»Ne vem,« sem zmignil z rameni.

»Odkrito vam rečem, da ni vredno,« je dejal. »Dosegli ne boste nič. Vtaknili vas bodo v podzemlje, ker ste se drznili državnega uradnika sumničiti tatvine. In jaz bom seveda priča, oziroma bom moral pričati zoper vas. Ko bodo za vami zaloputnili vrata, me bodo poklicali v pisarno ter mi odtegnili polovico plače. Tako ravnajo v takih primerih.«

»Kupil vam bom sira,« je nato Cesare pretrgal nerodni molk. »Saj veste, tri otroke imam in ženo. Pomislite. Hvaležni vam bodo.«

Nisem ga ovadil, kar niti mislil nisem. Vedel sem, da sva oba siromaka. Od takrat sva živela v kombinaciji.

Npr.: Prebrani odlomek se od prvega razlikuje po tem, da vsebuje dialog in v njem aktivno nastopa več književnih junakov – pripovedovalec in Cesare.