Kako se svetloba odbije od predmeta, je odvisno od odbojne površine – na gladki površini se vzporedni snop svetlobe odbije vzporedno, na hrapavi površini pa pride do difuznega odboja. V tem primeru se vsak žarek sicer odbije pod enakim kotom, kot je vpadel, a se zaradi hrapavosti površine svetloba razprši v vse smeri.
O obstoju odboja svetlobe od hrapavih površin se lahko prepričamo s preprostim poskusom, prikazanim na posnetku: v temnem prostoru osvetlimo svetel predmet, na primer list papirja. Opazimo, da se osvetli tudi njegova okolica.
Difuzni odboj omogoča, da vidimo telesa, ki niso svetila.
Razmisli, zakaj vidimo Luno, čeprav ne oddaja svetlobe.
Predmet vidimo, ko vpade svetloba od njega v naše oči. Po navadi je to direktno (neposredno), lahko pa vpade tudi indirektno (posredno) – prek zrcala. Zdi se nam, da slika predmeta nastane za zrcalom. Oči oziroma možgani vedo, da se svetlobni žarki razširjajo premo. V resnici se na ogledalu odbijejo, zato mislimo, da je zrcaljeno telo za ogledalom.