Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Povzetek

Vsak kip zavzema določeno prostornino. Prostor, ki ga kip zavzema s svojo maso, imenujemo pozitivni kiparski prostor.
Redki kipi so enovito oblikovani, nimajo vdrtin, praznih delov kipa.
Večina kipov ima razgibano obliko, kar pomeni, da imajo dele, ki izstopajo, in dele, ki so poglobljeni v kiparsko maso. Tudi prazni, poglobljeni deli so del umetnine. Vanje vstopa negativni kiparski prostor, ki se povezuje z zunanjim prostorom, ki obdaja kip.

 

 
Gian Lorenzo Bernini, Zamaknjenje sv. Terezije, 1645-1652, marmor

Obstajajo tudi kipi, ki imajo izjemno majhno maso. Navadno so to kiparska dela, oblikovana iz tankih ploskev, žic, vrvi ... Kipi delujejo zračno in lahkotno, velikokrat imamo občutek, da lebdijo v zraku. Pri takšnih kipih močno prevladuje zunanji prostor, ki se razprostira med posameznimi elementi kiparskega dela.

Kipi z minimalno maso imajo malo pozitivnega kiparskega prostora, imajo pa veliko negativnega kiparskega prostora, ki vstopa iz zunanjega prostora in napolnjuje praznine med posameznimi deli kiparske stvaritve.


Azad Karim, Fragment z razstave Izgubljeni artefakti, 2013

<NAZAJ
>NAPREJ83/125