Zaznavanje zvoka

Zvok zaznavajo sprejemniki zvoka. Sprejemnik zvoka je tudi naše uho, ki lahko zaznava tresljaje zraka ali vode.

Na zunanji strani ušesa imamo uhelj, ki prestreza tresljaje zraka in jih usmeri v sluhovod, ki vodi do bobniča. Nekatere živali, predvsem rastlinojede, imajo velike uhlje, da bolje zaznajo plenilca in pravočasno pobegnejo. Mnogo živali lahko uhlje tudi premika, da bolje ujame zvok, ki prihaja iz različnih smeri.

Ko tresljaji prispejo do bobniča, ta zaniha. Nihanje bobniča se nato preko koščic prenese naprej do ušesnega polža, kjer se tresljaji pretvorijo v živčne impulze. Ti potujejo naprej po živcih do možganov.

Podobno kot zvok zaznavamo z ušesi, lahko zvok zaznavamo tudi z mikrofonom, ki zvočne signale pretvori v električne. Te lahko nato prenašamo po žicah, jih preko anten pošiljamo po radijskih, televizijskih in mobilnih omrežjih in jih tudi shranjujemo.

Glasen zvok je lahko nevaren

Zvoki se razlikujejo med seboj tudi po glasnosti. Glasen in za ušesa neprijeten zvok imenujemo hrup. Glasnejši je zvok, večja energija se prenaša z zvokom. Večja energija pa pomeni močnejše tresljaje. Pri tem se lahko bobnič tako močno zatrese, da nastanejo trajne okvare ušesa. Še posebej je škodljivo, če smo dlje časa izpostavljeni glasnemu zvoku. Dolgotrajno poslušanje glasne glasbe je torej škodljivo za naša ušesa.

Tudi pri nekaterih opravilih in na delovnih mestih (košnja trave, železarstvo, kovaštvo, gozdarstvo, delo na cesti ...) moramo biti pozorni, da nismo izpostavljeni dolgotrajnemu glasnemu zvoku. Zaščititi se moramo z ustreznimi čepki oziroma zaščitnimi slušalkami za ušesa.

Moteč je tudi zvok ob prometnih cestah, tako za ljudi kot živali. Ob prometne ceste zato postavljamo zvočne pregrade.


Hrup v mestu	Hrup v industriji