V prejšnjih poglavjih ste spoznali, da je atom najmanjši delec snovi.
Ali veste, koliko je stara zamisel o obstoju atomov? Ideja se je v 5. stoletju pred našim štetjem rodila v antični Grčiji. Atome naj bi prvi omenil starogrški filozof Levkip. Atom si je predstavljal kot delec, ki ga ne moremo razdeliti na manjše delce.
Demokrit (približno 460 pr. n. št. do 370 pr. n. št., prikazana je starejša grška znamka z njegovo podobo in skico atoma) je zamisel svojega učitelja še bolj podrobno razvil. Verjel je, da se atomi med seboj razlikujejo po velikosti in obliki ter da je med atomi prazen prostor. Ta prazni prostor omogoča gibanje in prerazporejanje atomov.
Razvoj razumevanja zgradbe atoma se je nadaljeval šele ob koncu 19. stoletja. V 20. stoletju so znanstveniki odkrili delce znotraj atoma. Pozneje so spoznali načine, kako lahko te delce razbijemo na še manjše delce. Znanstvena odkritja o zgradbi atoma pa se nadaljujejo še v 21. stoletju.
V središču atoma je zelo majhno atomsko jedro , v katerem so delci s pozitivnim nabojem - protoni - in delci brez naboja - nevtroni .
V atomu so še delci z negativnim nabojem - elektroni . Prostor, v katerem se z veliko hitrostjo gibljejo elektroni , imenujemo elektronska ovojnica .
Med navedenimi delci imajo elektroni najmanjšo maso.