Povzetek

Nastanek slovenskega jezika

Prednik slovenskega jezika je indoevropski prajezik, ki se je govoril v 3. tisočletju pred štetjem na območju vzhodne Evrope in dela Azije, vse do južnega Turkestana oz. Altaja. Iz indoevropščine izhaja večina današnjih evropskih jezikov. Indoevropski jezik se je v razvoju razdelil na dve skupini jezikov, glede na to, kako se je izgovarjal mehkonebni pripornik k v besedi sto. Jeziki, ki ga izgovarjajo s s ali š, sodijo v satemsko ali vzhodno skupino jezikov (indijski, iranski, armenski, baltski, albanski in slovanski), jeziki, ki ga izgovarjajo s k ali h, pa se uvrščajo v kentumsko ali zahodno skupino jezikov (grški, romanski, germanski in keltski).

Praslovanščina je jezik, iz katerega izvirajo slovanski jeziki. Govorila se je med 5. in 7. stol. pred štetjem v pradomovini Slovanov, tj. na ozemlju med Baltskim in Črnim morjem, v porečjih Dnepra, Dnestra in Visle.

V 6. stol. n. št. so se Slovenci priselili na današnje ozemlje in si na njem ustvarili novo domovino, ki je na severu segala skoraj do Dunaja, Salzburga, do reke Donave in Blatnega jezera. Jezik prvotnih Slovencev je bil podoben praslovanščini, vendar se je spreminjal in se sčasoma razvil v samostojen jezik, kar dokazujejo najstarejši zapisi v slovenskem jeziku, Brižinski spomeniki. Brižinski spomeniki kažejo tudi, da je imela slovenščina v času njihovega nastanka (konec 10. in začetek 11. stoletja) enotno podobo, brez členjenosti na
narečja. 

V 9. stoletju sta začela misijonarja Ciril in Metod širiti krščansko vero v slovanskem jeziku, ki ga imenujemo stara cerkvena slovanščina. Na poti h knezu Koclju v Panonsko kneževino sta se seznanila s panonskimi besedami in nekatere od njih prevzela.