Orientalske književnosti izvirajo iz časa najstarejših civilizacij starega veka. Najstarejša med njimi, egipčanska, se je razvila v 3. tisočletju pred štetjem, najmlajši, japonska in arabska, pa sta iz 6. stoletja. Na njihov nastanek so pomembno vplivala verstva: politeistična v starem Egiptu in Mezopotamiji ter monoteistična pri drugih ljudstvih na območju Orienta. To je obsegalo ozemlja severne Afrike, Bližnjega vzhoda, južne in srednje Azije ter Daljnega vzhoda, kjer so se razvile: egipčanska, babilonsko-asirska, starožidovska ali judovska, arabska, perzijska, indijska, kitajska in japonska književnost.
Najstarejša orientalska književnost je egipčanska, ki se je razvila v 3. tisočletju pred štetjem. Egipčani so razvili tudi najstarejšo pisavo – imenovano hieroglifi. Znake so najprej klesali v kamen, kasneje pa pisali na papirus. Hieroglifi so bili za jezikoslovce dolga stoletja uganka, razvozlal jih je francoski jezikoslovec Champollion leta 1822.
Egipčanska književnost je iz epike in lirike, ep in dramatika se nista razvila. Med najstarejša pesemska besedila sodijo delovne pesmi, kakršna je Pesem nosačev žita, hvalnica bogu in naravi z naslovom Himna sončnemu božanstvu, v egipčanski prozi pa zavzema pomembno mesto Sinuhejeva zgodba. Najbolj znano delo je Knjiga mrtvih, zbirka himen, molitev in zakletev, ki naj bi bile mrtvim v pomoč v onstranstvu.