Babilonsko-asirska književnost
Razvila se je na območju Mezopotamije, med rekama Tigris in Evfrat. Njeni začetniki Sumerci so razvili drugo najstarejšo pisavo – klinopis. Njihova književnost je v večini religiozna, pripisujemo jim tudi najstarejši ep: Ep o Gilgamešu iz 2. tisočletja pred štetjem. To je ep o junakovem iskanju nesmrtnosti.
Judovska oz. židovska književnost
Judje so v 1. tisočletju pred štetjem napisali Staro zavezo Biblije ali Svetega pisma, ki je postala podlaga za krščanstvo. Zajema 3 dele: Zakone, Preroke in Spise. V njej so poleg izrazito verskih besedil tudi polliterarna, med katere uvrščamo psalme. Najpomembnejša svetopisemska oseba iz Stare zaveze je Mojzes, ki mu religiozno izročilo pripisuje deset božjih zapovedi.
Perzijska književnost
Stara perzijska književnost se je začela v 4. stoletju pred štetjem in se končala v 6. stoletju. Njeno najpomembnejše delo je verska knjiga Avesta in vsebuje nauke in modrosti utemeljitelja Zaratustre. Najstarejši in najbolj znan pesnik iz perzijske književnosti je Omar Hajam (12. stoletje), ki je pisal kratke pesmi, rubaije – ta pesniška oblika govori o človekovem minevanju, da je treba življenje uživati. Pesnik Hafis (14. stoletje) pa se je odlikoval zlasti z gazelami, ki so vrh perzijske lirike.