Načela uspešnega sporočanja

Namen neposredno izrazimo z glagolom, ki poimenuje govorno dejanje (prosim te, obljubljam ti, obveščamo vas), samostalnikom oz. pridevnikom iz tega glagola (prošnja, prepovedan) in z nekaterimi slovničnimi ali glasovnimi prvinami (velelnik). Posredno ga izrazimo tako, da uporabimo jezikovne prvine, ki jih naslovnik ne pričakuje.

Pozivanje z velelnikom je najmanj vljudno, zato ga najpogosteje izberemo za podrejenega ali enakovrednega naslovnika, za nadrejenega izberemo posredni način, ki je vljudnejši. V nekaterih okoliščinah (uradovanje, praktično sporočanje) se lahko odločimo za pozivanje z glagoli, kot so prosim, predlagam, svetujem. Prevelika in prepogosta prikritost namena ni vljudna.

Dijak ni dobro poznal teme, o kateri je bil vprašan. Na to kažejo premori, mašila, postavljanje vprašanj, na katera je odgovor jasen (A jaz?, Kaj je napisal?), in ponavljanje besed (protestantizem).

Znanje bi bil moral izpopolniti, na primer tako, da bi se bil naučil šolsko snov, prebral besedila v učbeniku in morda v drugih strokovnih virih.

Učitelj ob izrekanju nezadostne ocene ne sme biti žaljiv. Dijaku lahko nameni nekaj spodbudnih besed in mu predstavi posledice, ki bodo nastale, če v učenje ne bo vložil več truda in časa, ter mu sporoči, kako in kdaj si lahko oceno izboljša. Tako je ravnala tudi učiteljica v zvočnem posnetku, čeprav je dijaku možnost, naj se javi, sporočila precej strogo.

Če teme, o kateri želimo pisati ali govoriti, ne poznamo dovolj dobro, se nanjo pripravimo. Znanje si izpopolnimo z branjem strokovne literature, z opazovanjem in razmišljanjem.