Predstavitev predmeta sestavljajo podatki o:
– zunanjem videzu predmeta: barva, velikost, teža,
merske enote z natančnimi številskimi izrazi (cm, kg, l, km/h, MB),
– sestavi, namestitvi (položaju), delovanju oz. namembnosti
(tudi za posamezne dele predmeta), lahko pa tudi o
– zgodovini predmeta: kdaj in kje se je prvič pojavil,
razvoj,
– vzrokih za nastanek ali posledicah njegovega obstajanja.
Predmete in naprave torej največkrat predstavljamo tako, da jih
opišemo, pogosto pa so v predstavitev vključimo še pripoved, razlago, utemeljitev, komentar idr.
Za nazornejšo predstavitev in večjo razumljivost so pogosto dodani posnetki, fotografije, slike, skice idr.
V opisu predmeta oz. naprave so glagoli v sedanjiku s pomenom brezčasnosti,
splošnosti. Le kadar opisujemo predmete ali naprave, ki ne obstajajo več ali so
spremenjene, uporabljamo preteklik. Prevladujejo glagoli, ki izražajo
sestavinskost in ki poimenujejo dejanje. Če izražajo delovanje sestavnega dela, so rabljeni v 3. osebi
ednine, če izražajo dejavnost uporabnika naprave, pa so v 1. osebi množine. Za izražanje dejavnosti v zvezi z napravo lahko namesto 1. osebe v
množini uporabimo pasiv/trpnik (npr.: magnet
lahko vgradimo – magnet se lahko vgradi). V pripovedi o predmetu oz. napravi se uporablja preteklik.
Povedi so v opisu po navadi kratke in preproste. Pogosta so naštevanja v vezalnem razmerju in prilastkovi odvisniki, ki izražajo lastnost ali vrsto. Za razlago delovanja predmeta so značilna razmerja, kot so pojasnjevalno, vzročno, protivno in pogojno razmerje. Pripoved pa podaja dogodke, ki so v časovnem zaporedju.
