Antična epika
Epika se je razvila v arhaični dobi grške književnosti s Homerjem, ki mu pripisujejo avtorstvo Iliade in Odiseje. V zvezi z avtorstvom obeh epov se pojavlja t. i. homersko vprašanje: ali je Homer avtor obeh epov, saj se epa snovno, jezikovno in zgradbeno tako razlikujeta, da se je pojavil dvom, ali je obe deli napisal isti avtor. Danes prevladuje mnenje, da imata oba epa istega avtorja, saj v zgradbi in drugih značilnostih najdemo več podobnosti kot razlik (npr. število spevov v obeh epih je enako, junaki imajo stalne ukrasne pridevke, pogosto je uporabljena homerska primera).
Iliada in Odiseja (ter Eneida iz rimske književnosti) so junaški epi. Opevajo dejanja junakov, katerih življenje je usodno določeno, v dogajanje posegajo bogovi, ki imajo podobne lastnosti kot ljudje. Epi so pripovedne pesnitve, pisane v heksametrih in razdeljene na speve. Po vsebini so zgodovinski, satirični, viteški, junaški ... Junaški epi govorijo o velikih in slavnih dogodkih (npr. pohod na Trojo). Seznanjajo nas s kulturo časa, ki ga opevajo. Iz epov so se kasneje razvili romani.
Iliada pripoveduje le o zadnjem delu dogajanja v trojanski vojni. Osrednji junaki v epu so Ahil, Agamemnon, Menelaj, Patrokel, Hektor, Paris in Priam. Življenje junakov je usodno določeno, volji bogov pa se junaki ne morejo upreti. Življenje ljudi v Iliadi je prikazano kot kruto in težko, življenje bogov pa je predstavljeno kot razigrano, neodgovorno in srečno.
Osrednji rimski (nedokončani) nacionalni ep, Vergilova Eneida, je nastal v zlati dobi rimske književnosti. Vergil se je zgledoval predvsem po Odiseji. Opeva mitično zgodovino Rima, v ospredje pa postavi Enejevo vlogo. Novost v Eneidi je v primerjavi z grško epiko predvsem rimska imperialna ideja.. V primerjavi s Homerjevima epoma je Eneida bolj racionalna in umetelna, junaki so abstraktno idealizirani, v slogu je več patosa, subjektivnosti in slikovitosti. Osrednje epske osebe v Eneidi so Enej, kraljica Didona in Turn.