Napoléon Bonaparte (italijansko Napoleone di Buonaparte) je bil francoski vojaški in politični vodja, general in cesar Napoleon I. Rodil se je 15. avgusta 1769 na Korziki uradniku plemiškega rodu, ki je bil v sporu s francosko oblastjo. V družini so govorili samo korziško. Že zgodaj se je šolal na kadetski šoli v Briennu, zatem pa na francoski vojaški akademiji.

Z veliko ambicioznosti in svojo karizmatičnostjo je po francoski revoluciji v nizu bitk in spretnih manevrov porazil avstrijsko armado, osvojil severno Italijo in postal junak francoskega naroda. Izvedel je državni udar in leta 1799 postal vodja Francije, leta 1804 pa se je oklical za prvega cesarja Francije z imenom Napoléon I le Grand (Napoleon I. "Veliki"). Želel je obnoviti rimski antični imperij in zagospodovati sosednjim deželam. Osvojil je večino zahodne in srednje Evrope (ustanovil je npr. Ilirske province) in ji tudi vladal do 6. aprila 1814, ko je doživel dokončen poraz. Izgnali so ga na sredozemski otok Elbo. Leta 1815 je od tam pobegnil in se odločil za nov pohod na Pariz. Pri kraju Waterloo (v današnji Belgiji) je ponovno doživel poraz. Umrl je 5. maja 1821 na oddaljenem otoku Sveta Helena, kjer je do smrti živel izgnan in zastražen.
Veljal je za razsvetljenega monarha. V celoti je centraliziral državno upravo, vse odnose pa je urejal Napoleonov civilni zakonik, čigar 2251 členov je določalo enakopravnost, svobodo, versko strpnost, nedotakljivost zasebne lastnine, odpravo fevdalnih pravic in druga načela francoske revolucije.

Poimenovanje Ilirske province temelji na zmotni domnevi, da so Slovenci potomci Ilirov. Province je ustanovil Napoleon leta 1809 iz strateških in gospodarskih razlogov. S schönnbrunskim mirom je bila poražena Avstrija namreč prisiljena prepustiti Franciji zahodni del Koroške, Kranjsko, Hrvaško in Vojno krajino jugozahodno od Save, Goriško, Trst in Istro. Pred tem so Francozi že vladali beneški Istri in Dalmaciji. Avstrija je bila s tem odrezana od morja, vzpostavljena pa je bila kopenska povezava z Osmanskim cesarstvom. Francija bi tako vojaško in gospodarsko nadzirala obe obali Jadranskega morja, poleg tega pa so Ilirske province delovale kot obramba Italije, kar je imelo velik strateški pomen, saj je ščitila francosko jugovzhodno mejo in hkrati zagotavljala obvladovanje alpskih prelazov v Nemčijo.

Province so bile odvisno ozemlje Francoskega cesarstva, a so mu bile povsem podrejene. Glavno mesto je bilo Ljubljana. Francoska uprava, ki jo je vodil generalni guverner, je na ozemlju celotnega ozemlja Ilirskih provinc uvedla civilno pravo in številne reforme, zlasti v šolstvu, kjer je kot učni jezik uvedla tudi slovenščino. Prvi je bil na mesto generalnega guvernerja 8. oktobra 1809 imenovan maršal Marmont. Zadnji guverner je bil Joseph Fouché, imenovan julija 1813, ki je svojo funkcijo opravljal le en mesec, ker je ozemlje zasedla avstrijsko-britanska vojska.

Za Slovence imajo Ilirske province zelo pozitiven pomen, saj je takratna francoska uprava s šolskimi reformami podpirala prebujanje slovenske narodne zavesti; poleg osnovnih šol so na Slovenskem ustanavljali tudi gimnazije.