Povzetek

Vseh besed v povedi ne preberemo enako glasno, ampak najpomembnejšo besedo povedi ali dela povedi izgovorimo glasneje in krepkeje ter jo s tem poudarimo. Slovenski besedni red določa, da je najpomembnejša beseda večinoma na koncu stavka. Če spremenimo besedni red, je lahko poudarjena beseda na katerem drugem mestu.

Tonski potek v povedi ali v delu povedi se imenuje intonacija. Ta je lahko končna ali nekončna. Končna intonacija nam pove, ali je  poved pripovedna, vprašalna/želelna ali vzklična. V povedih, ki se izgovorijo brez čustvene vznemirjenosti, je stavčna intonacija večinoma padajoča. Taka intonacija je značilna za pripovedne povedi, zato jo imenujemo pripovedna intonacija, pa tudi za vprašalne povedi, ki se začnejo z vprašalnim zaimkom (kdo, kje, česa ...). Beseda na koncu povedi je izgovorjena nižje kot na začetku povedi. V odločevalnih vprašalnih povedih, ki se začnejo z vprašalnico ali (to lahko tudi izpustimo) in na katere lahko odgovorimo z da ali ne, je intonacija rastoča. Tako intonacijo imenujemo vprašalna intonacija. V  povedih, ki izražajo čustveno prizadetost, je lahko intonacija bodisi rastoča bodisi padajoča. V povedih, ki izražajo čustveno prizadetost, uporabimo vzklično intonacijo. Ta intonacija je lahko bodisi rastoča bodisi padajoča, a se razlikuje od pripovedne ali vprašalne. Kadar pišemo, jo vedno zaznamujemo s klicajem.

S premori členimo besedilo na manjše, smiselne pomenske enote. Najkrajši premori so med deli stavkov z daljšimi besednimi zvezami, srednje dolgi premori so med stavki v priredju in podredju, ob podpičju, med spremenim stavkom in dobesednim navedkom v premem govoru, dolgi pa med povedmi in daljšimi, vsebinsko zaokroženimi deli besedila, ki jih pri pisanju zaznamujemo z odstavki. Kratke premore pri pisanju večinoma zaznamujemo z vejico (marsikdaj – še posebno med deli stavka, pa tudi v vezalnem ali ločnem priredju – premori niso zaznamovani z vejico), srednje dolge s podpičjem in dvopičjem, najdaljše pa s piko končnim ločilom (ali odstavkom).