Prvi zametki matematike sežejo v pradavnino, povezani so s štetjem in kasneje z zapisovanjem števil. Število označuje množino oziroma vrednost neke količine. Po vrednosti enaka števila lahko zapišemo z različnimi zapisi. Iz zgodovine se je pri nas deloma ohranil zapis z rimskimi številkami, uporabljamo ga denimo za zapisovanje letnic.
Desetiški zapis je (mestni) zapis števila s števkami $0, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8$ in $9$, ki imajo svoj pomen glede na mesto, na katerem v zapisanem številu stojijo. Mesta, na katerem stojijo števke, imenujemo enice, desetice, stotice, tisočice ... Za števila, ki vsebujejo tudi del, manjši od ene enice, desetiški zapis razširimo v decimalni zapis. Za enicami naredimo decimalno vejico ali piko in za njo zapišemo desetine, stotine, tisočine ... danega števila.
V številskih množicah izvajamo različne operacije. Pri operaciji iz dveh števil dobimo novo število, rezultat operacije (npr. vsoto, produkt, kvocient dveh števil). Če je rezultat iz iste množice, kot sta prvotni števili, pravimo, da je operacija notranja.
Seštevanje in množenje v množici realnih števil imata naslednje lastnosti:
KOMUTATIVNOST
$a+b=b+a$ oziroma $a \cdot b=b \cdot a$
ASOCIATIVNOST
$a+(b+c)=(a+b)+c$ oziroma $a \cdot (b \cdot c)=(a \cdot b) \cdot c$
DISTRIBUTIVNOSTI (povezuje obe operaciji)
$a \cdot (b+c)=a \cdot b + a \cdot c$